Pjesme Nine Kremžar

Nina Kremžar gostovala je na (još uvijek online) Učitavanju. Snimku razgovora pogledajte na linku, a u nastavku pročitajte nekoliko Nininih pjesama.

rdeče ceste

rdeče ceste ljubijo rumene črte
ki raje kot beton ljubijo podplate pešcev
in zlizane gume in mesta
razpeta v konstelacije
ko pada dež
cesta ostane iste barve
samo naša koža postane prozornejša
z njo lovimo vodo
tla raztegnemo kot prt
jih pogladimo z dlanmi
ležemo na hrbet in
pepel otresamo pod mizo
ne ljubimo tistih ki ljubijo nas
pesniki ljubimo pesnike
ker lahko samo tako obstajamo
z rumenimi črtami na telesih

enota 731

med mano in mestom pod mano
je steklena pregrada
mesto je manjše
ali sem jaz večja
v zajčjih luknjah
te stvari ne smejo
biti jasne
jasna je edino razlika
v velikosti
razlika v življenjih
v prostorih za hitro smrt
in prostorih za počasno smrt
na vsakem koncu mesta
je priložnost za vstop
vmes neskončne možnosti
za eksperimente
na koncu
nobenega izhoda

pol-ženska

Rečeš mi, da ne vem, kako ljubijo ženske.
In res ne vem, ker sem le na pol ženska,
ki ljubi skoraj cele moške, ki s z mano polnijo pore.
Rečeš mi, da zamujam in da moški nikoli
ne bodo imeli poguma zame,
ampak vztrajam in stalno iščem proste
stole ob grobih ljubimcih.
Rečeš mi, da sem samo ženska,
da imam ustnice in dlani pesnika
in omamljene oči.
Rečem ti, da imam namesto ustnic
pajkovo mrežo in požrešne lovke
namesto dlani. In da res ne znam
dobro čakati.
In mi rečeš samo: se boš že naučila.

med trenutkom in preteklostjo

Rjavodlaki potepuški psi spijo vedno na boku
z iztegnjenimi tacami in smejočimi obrazi.
Po krivih ulicah polzi voda. Na vogalih
postavajo temne silhuete z ebenovinastimi očmi.
Nekoč sem jo videla. Skozi okno hiše, ki je stala
na treh vogalih. Nekje je kapljala voda. Glavo
je sklonila pohlevno kakor pes in povesila
svoje jantarne oči. Strmela je v moj neudomačen
bel obraz. V moje telo, ki ima osem vogalov in
nešteto slabovidnih oči. Lajež je odmeval po
prostoru. Kaplje so stekle v strugah po mojem
hrbtu. Zatulila je v nebo skupaj z divjimi psi.
Jaz sem vdihnila požirek vode in stopila v lužo.

razlike

med širokim
in globokim prostorom
med prozornostjo vode
in težo alkohola
med spečimi
in ne živečimi
so nezaznavne
in popolne
koščki slanih ljudi
se drobijo v moji dlani
ne znam jih več ločiti
na užitne
in neužitne
za nekatere priložnosti se je treba
obleči v črno
še posebej
ko gore postanejo
nebistvene
in prepadi med njimi
globlji
glasba bo ostala ob meji
na eni strani nevihta
na drugi
ti

triki in iluzije

Čas je samo dimenzija,
ki jo zliješ
v počene plastične kozarce,
da ti kaplja na čevlje.
Celo državo zajameš
s čajno žlico
in jo pogoltneš
kot sirup proti kašlju.
Potem potolažiš vse odrasle moške,
ki se bojijo psov,
in vse odrasle pse,
ki se bojijo moških.
Obuješ drsalke
in žepe napolniš s plastičnimi noži.
Pod silo tvojih rezil
počijo strune v vesolju.
Vse se premika
zaradi tebe.
Svet bo eksplodiral
zaradi tebe.

pest

to mesto diha na škrge
in gležnje namaka v reki
mostove so zgradili
za mlade ljudi
ki bi prišli s starimi čevlji
in novimi rokami
ki bi živeli v sobah z visokimi stropi
otrokom zjutraj kupovali vroč kruh
in jim zvečer umivali obraze
namesto njih pa je prišla
plima tujih moških
temnih moških
z novimi čevlji
in starimi rokami
onemeli so –
ure na zvonikih
gospe na oknih
njihov bog
in mesto
škrge
so se široko razprle

1991

vzhodno od dvopasovnice ki moje mesto deli na
osmine vse diši po pečenih paprikah kot takrat
ko so iz raznih strani prišli tisti otroci v vinsko
rdečih karirastih puloverjih in njihovi stari
starši s soljo v žepih in kavnimi lončki v zavozlanih
culah ampak takrat nisem bila med njimi oblečena
v vetrovko z zataknjeno zadrgo takrat sem z veliko
plastično žlico jedla dvobarvni puding lase so mi
spenjali na vrhu glave in me vsak dan naučili
novo besedo
nonšalanten – miren
ta je še pretežka
zdaj se rdečkast vonj plazi med moje prste in za
moja ušesa leze mi za ovratnik in z njim spolzim tja
kjer se na pamet učim imena listnatih dreves
gledamo se jaz in otroci v volnenih puloverjih
in skupaj ponavljamo
hrast lipa leska
včasih mi otroci pokažejo kaj imajo v žepih
hrast kostanj breza
frnikole in ščepec soli in mi povejo imena svojih staršev
hrast lipa
hrast lipa
ampak nikoli mi ne povejo po kateri cesti so prišli
ne spomnijo se več samo da je bila široka in da
so se držali za roke tako kot se mi ko gremo v vrsti
v jedilnico in ugibamo vonjave
čebula čebula veliko čebule
in meso in še nekaj korenje
ne ne zagotovo čebula
in še nekaj
ostrega rdečega
paprika paprike ne maramo
diši pa nam vseeno zato sklonimo nosove k tlom
kot lovski psi in gremo po sledeh otroškega vonja
od šolske jedilnice do pločnika ob dvopasovnici
kjer se hlapi spomina razpotegnejo čez asfalt in
razvodenijo